Naj bo kateri koli letni čas, Kamnica je za številne še vedno najbolj privlačna in najlepša vas, kljub temu da je danes že del mesta Maribor. Vaška podoba in vaške značilnosti so se kljub bližini mesta v njej ohranile vse do danes prav zaradi zaščite vodnih virov na Vrbanskem platoju, ki predstavljajo trajno naravno pregrado med mestom in podeželjem.
Veliki konglomerati na vrhu bližnjega hriba Vražji kamen so bili nekoč najverjetneje povod za ime Kamnica. Naselje leži na levem bregu Drave, kjer z vzhodne strani Dravsko polje prehaja v hribovit Kozjak, proti severu pa v gričevnate Slovenske gorice. Ta izjemna prisojna lega omogoča pridelavo kakovostnega sadja in vrhunskih vin. K temu prispevata svoj delež tudi zavetnika kamniške fare sveti Martin in sveti Vrban (po nemško Urban) na vrhu naravnega razgledišča Četvernika (Zetwirnich, 1289), ki mu danes pravimo Urban.
Vsakokrat, ko se vračava domov, pa najsibo s severa, juga ali vzhoda, nama Urban s prepoznavno podobo že na daleč zarisuje smer proti Kamnici, pa tudi letni čas in spremembe vremena, ko se ozirava proti njemu.
Da je Kamnica že dolgo naseljena, pričajo tudi redke arheološke najdbe iz različnih obdobij in prva pisna omemba iz leta 1093.
Dobre energije in vibracije na Mariborskem otoku (največjem rečnem otoku v Sloveniji) in Vražjem kamnu ter na Lucijinem bregu so od nekdaj privabljale ljudi in postajale navdih za številne zanimive zgodbe: mednje sodijo tudi pripovedi o hudih urah, ki so nekajkrat prizadele kraj. Še kako je ostal v kolektivni zavesti velik požar iz leta 1867, na katerega spominjata Križeva kapelica pod cerkvijo in pred dobrimi sto leti zagrajen gasilski dom – ki je stal na zemljišču mojega pradeda nekoč gostilničarja Šeraka – nedaleč od kapelice Svetega Janeza Nepomuka (sedaj je na stopnišču mariborskega gradu). Na tem mestu se danes bohoti košata lipa.
slike zgodovina
Gotovo pa je biser kraja skrbno vzdrževana farna cerkev svetega Martina z bogato baročno likovno dediščino.
V Kamnico danes vabijo znamenito letno kopališče (1930) na Mariborskem otoku, Felberjev otok, ki ga iz poznejših obdobij in vse do danes poznamo kot Mariborski otok, se je v začetku prejšnjega stoletja imenoval po svojih nekdanjih lastnikih. Na rečnem otoku na Dravi so letno kopališče odprli leta 1930 in je bilo takrat največje in ob svojem času eno od najmodernejših v tem delu Evrope. V preteklosti se je rečnega otoka prijelo več imen, Felberjev otok so ga imenovali po družini, v lastništvo katere je prišel leta 1748, rekli so mu tudi Dravski otok in Kačji otok. Z Mariborskim otokom sta namreč povezani tudi pripovedki, zgodba o objestnem beraču in o limbuškem vitezu ter kačji kraljici. Ena od različic zadnje pripoveduje, da je na otoku nekoč živelo veliko kač, katerih kraljica je imela dragoceno zlato krono.
To si je zaželela hčerka bližnjega limbuškega graščaka. Mlad vitez je sklenil ustreči njeni želji. Kačjo kraljico je ubil in ji vzel krono. A ko se je hotel vrniti, so se mu okoli telesa ovile kače in ga potegnile v vodo, kjer je utonil. Pripoved in tisto O objestnem beraču so zapisali že leta 1930 v časniku Mariborskem večerniku “Jutra”.
Kulturni dom z bogato ponudbo, in številne razgledne točke na vinski cesti.
Danes se za Kamničane radi predstavijo tudi številni, ki več ne bivajo v kraju; so pa za kraj najpomembnejši dobrosrčni in prijazni ljudje, ki se radi družijo ob različnih praznikih in sodelujejo v društvih ter drugih krajevnih ustanovah. Med najdejavnejšimi so zagotovo kamniški gasilci!
V Kamnici smo uspeli ponovno obuditi star vaški običaj Kamenček za srečo iz Kance. Že naši predniki so vedeli, kako pomembno je, da srečo delimo z drugimi, zato so ob vsakem srečanju podarili kamenček za srečo iz Kance. Če najdete »srčni« kamen v obliki srca, potem imate gotovo veliko srečo.